Prenovljena frančiškanska dogmatika
Spisal Bruno J. Korošak OFM

*


Vir: http://firenederland.podbean.com

        Leta 2007 je Goriška Mohorjeva Družba natisnila moje teološke eseje, v katerih je po 100 letih znova predstavljena skoraj celotna frančiškanska dogmatika. Vsebuje namreč, poleg že znane teze o absolutnem primatu Jezusa Kristusa, nekatere poudarke o Svetem Duhu kot nadaljevalcu Jezusovega razodevanja, posvečevanja in obsojanja; opredelitev Cerkve kot novega božjega ljudstva, po nauku II. Vatikanskega koncila, ki pa še ni uspel prodreti med strokovnjake; oris verskega in nravnega razvoja človeštva od ledene dobe dalje; predstavitev zakramentov ne več kot učinkov magičnih moči skritih v določenih besedah in gestah, ampak kot Božjih pomoči pri izvajanju raznih poverjeništev Božjih poslanstev; ter mnoge podrobnosti o posmrtnem stanju človeka.
        O nebeškem obstajanju Jezusa pred učlovečenjem in po vstajenju bi morda teologom prav prišel pojem vekovitosti, ki ga je v teologijo prvi vnesel frančiškan Aleksander Haleški († 1245) in ki označuje stanje med večnostjo in časovnostjo. Tako bi se morda dali bolje razumeti mnogi novozavezni izrazi o Kristusu, ki je od vekomaj »odsvit Očetovega veličastva in odtis njegove osebe (Heb 1, 3), oseba torej gledano s človeškega vidika ne pa Oseba poleg Osebe, gledano z Božje strani; da je »vse«, tudi angeli in duhovi, »bilo ustvarjeno po njem in zanj« (Kol 1, 15-16), da on kot »Srednik« vsega od vsega začetka obstaja »pri« Bogu, ne v Njem (Jn 1, 1-3), ker ni Bog Oče, čeprav je Božanske narave. Po vstajenju in vnebohodu je On znova odsvit, »poveličan z veličastvom, ki ga je imel pri Očetu pred stvarjenjem« (Jn 17, 5).Tam kraljuje in zbira okrog sebe vse zveličane. Ko bo konec tega sveta, »bo to kraljevanje izročil Bogu Očetu« (1 Kor 15, 24); takrat »se bo tudi Sin sam podvrgel Njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog povsem v vsem« (v. 28). Po svojem vnebohodu torej Jezus Kristus živi in kraljuje v ˝vekovitosti˝, to je v večnosti, v kolikor je ta povezana s časovnostjo, kjer lahko sliši in prisluhne prošnjam vernikov in zbira okrog sebe vse zveličane. V večnosti pa ni ne časovnosti ne prostornosti: ko bo konec sveta, bodo preprosto prenehale časovnost in vekovitost, in ostala bo samo večnost, in se razodelo veličastvo Boga v Kristusu in v vseh zveličanih. Žal smo tudi bogoslovci pri slikanju in izražanju teh stvarnosti prisiljeni iskati okornih snovnih izrazov vzetih iz našega načina mišljenja, vklenjenega v prostor in čas. Tako na primer nekateri med nami fantazirajo, da vsi zveličani med stvarjenjem in Kristusovim vstajenjem niso mogli biti s Jezusom Kristusom, z odsvitom veličastva Boga Očeta, v pojmovni vekovitosti, ampak jih porivajo v neko temno podzemlje, v predsobo pekla; zakaj jim pa ne dovolijo čakanja v predsobi neba, ali v raju, kakor ga imenuje sam Kristus (prim. Lk 23, 43), nam ne vedo povedati, čeprav vsi častijo kot svetnike Adama in Evo, Mojzesa, Elijo, Izaijo, Jeremijo in nešteto drugih starozaveznih zveličanih, vse do sv. Jožefa. Nekateri slavni teologi gredo tako daleč, da tudi po smrti Jezusu ne dovoljujejo iti v raj, ampak ga porivajo celo v pekel in na tej grdobiji gradijo posebno duhovnost.
        Ko smo že pri tako imenovanih bogoznancih, naj omenimo, da tudi Svetemu Duhu nekateri ne dopuščajo, da bi po Jezusovem vnebohodu izvrševal svojo nalogo njegovega naslednika, kakor je Jezus sam to napovedal Apostolom (Jn 16, 13-14): »Ko pa pride On, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico… iz mojega bo jemal in vam oznanjal«; »On bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe« (v. 8); »sam Duh posreduje za nas z nenehnimi vzdihi« (Rim 8, 27). Po njihovem mnenju naj bi bila edina naloga Svetega Duha to, da nas
        tolaži, saj pripada ˝papežu˝, da nas vodi v resnico in nas svari pred grehom in obsoja, itn.; zato tudi v liturgičnih opravilih slavimo in opevamo Svetega Duha predvsem kot Tolažnika.
        Po sv. Luku 11, 13 sam Jezus opozarja svoje učence, naj ne pozabijo, da nebeški Oče daje svojega »Svetega Duha tistim, ki ga prosijo«; Luka celo navaja očenaš s prošnjo k Svetemu Duhu (Lk 11, 2-4), toda po 1400 letih tega očenaša nikjer več ne molijo. Kaj se je zgodilo? V drugi evharistični molitvi, zabeleženi leta 217 po Kristusu, je izrecno rečeno, da 2 darujemo nebeškemu Očetu »kruh življenja«. Proti koncu 4. stoletja pa sta se sv. Janez Zlatousti in sv. Ambrož bridko pritoževala, da pobožni puščavniki hodijo k obhajilu samo enkrat na leto, mnogi tudi samo enkrat vsaki dve leti, in da isto priporočajo tudi vsem vernikom. Nič čudnega torej, da so pastirji nasilno prikrojili Jezusovo duhovno prošnjo v očenašu: »Daj nam danes kruh življenja«, kakor se bere v vseh boljših rokopisih, grških in latinskih, v materialno željo po vsakdanjem hlebčku kruha, in da je ta oblika ostala v očenašu vse do danes, kljub Jezusovem opominu (Mt 6, 31-33): »Ne skrbite torej in ne govorite: Kaj bomo jedli…Iščite najprej Božje kraljestvo… in vse to vam bo navrženo«.
        V dogmatski konstituciji o Cerkvi II. Vatikanskega koncila (Lumen gentium, n. 9) so prelati še prav posebej naglasili, da ima Cerkev kot mesijansko ljudstvo »za postavo novo zapoved ljubiti tako, kakor nas je ljubil sam Kristus (prim. Jn 13, 34)«. 30 let pozneje je izšel Katekizem katoliške Cerkve, v katerem so nostalgični teologi to novo zapoved praktično zasenčili tako, da so ji prilepili starozavezno zapoved, ki naglaša egocentrični kriterij ljubezni do bližnjega (prim. št. 2055; Kompendij št. 435). Kako različna sta ta dva kriterija ljubezni, bi se dalo pojasniti s primerom župnika, ki mu podarijo 100 evrov za uboge, in začne modrovati: »Ordinata caritas incipit a semetipso - urejena ljubezen do bližnjega se začenja z menoj samim; ker sta moja cerkev in župnišče v tako revnem stanju, bom zanju namenil 50 €; revni so tudi moji starši in sestra gospodinja: zanje naj bo 25 €; kar ostane, pa naj gre za druge reveže, seveda samo za verne«. Toda če bi se župnik vprašal, kako bi ob tej priliki na njegovem mestu ravnal Jezus, bi gotovo drugače porazdelil ta dar.
        Omenjeni Katekizem v št. 1984 pravilno trdi, da »Evangeljska postava dopolnjuje in presega staro postavo ter jo vodi k njeni popolnosti; njene obljube dopolnjuje z blagri nebeškega kraljestva, njene zapovedi s prenovitvijo korenine dejanj, to je srca«. Že v prvih stoletjih krščanstva so se škofje na temelju starega pregovora, da besede mičejo, zgledi vlečejo, odločili, da množicam vernikov zabičavajo predvsem staro postavo, evangeljsko postavo pa prihranijo za Bogu posebej posvečene osebe, v upanju, da bo njihov zgled odločilno vplival na maso vernikov. V 19. stoletju je pa Karl Marx opozarjal, da zgled Bogu posvečenih oseb ni prav nič vplival na preproste vernike in tudi ne more, ker se človeška skupnost izpopolnjuje po svojih lastnih zakonih, po trpljenju in nesrečah, kakor je to razvidno iz razvoja civilizacije preko ledenih dob v dobo poljedelcev, ne pa po pridigah in dobrih zgledih. »Ali se vi, kristjani«, piše Marx, »ne obračate kar naprej na sodišča, kadar utrpite kako škodo? In vendar vas Apostol opozarja, da tega ne smete storiti 1 Kor 6, 1-7. Ali nastavljate še levo lice, kadar vas udarijo na desno? Ali, nasprotno, ne zanetite sodnih sporov ob najmanjši prizadeti krivici? In vendar, Evangelij to prepoveduje Mt 5, 39; Lk 6, 29. Ali ne zahtevate že na tej zemlji to, kar vam gre po pravici? Ali ne mrmrate ob najmanjšem povečanju davkov? Ali ne vzrojite ob najmanjšem krajšanju vaše osebne svobode? In vendar vam je bilo rečeno, da se¨trpljenje sedanjega časa ne da primerjati z bodočo slavo˝ (Rm 8, 18), da sta vdano prenašanje trpljenja in blaženo upanje temeljne kreposti (prim. Mt 5, 3-12). Ali se večina pravd in civilnih zakonikov ne ukvarja z lastninskimi problemi? In vendar vam je bilo rečeno, da ˝vaši zakladi niso na zemlji˝ (Mt 6, 19). Ko so se države povezale med seboj in sklenile sveto alianso v kateri bi Vera postala značilno znamenje, se vrhovni poglavar Cerkve v svojem globokem razumevanju in pravilni doslednosti ni hotel pridružiti tej ˝sveti˝ zvezi, ker kristjane mora zedinjati cerkveni duh ne pa diplomacija ali neka posvetna povezava držav« (Uvodni članek v Kölnische Zeitung št. 179). Nosilci in pobudniki izboljšanja struktur tega sveta torej ne morejo biti redovniki, ampak samo najbolj zaničevan in trpeči sloj človeštva, tako imenovani proletariat, ki edini uresničuje na sebi odrešilne lastnosti ponižanega in zaničevanega ostanka Izraela, po katerem Bog rešuje tako izvoljeno ljudstvo 3 kakor tudi vse druge narode (Izaija, pogl. 42, 49, 52, 53). Rešitev človeštva pa seveda ne obstoji v izboljšanju duha, ampak v samo v materialnem blagostanju.
        Istočasno z Marxom je tudi njegov sodobnik Adam Mickiewicz podal nove smernice za splošno uveljavljenje evangeljske postave. Po njegovem prepričanju njen nosilec in pobudnik ne more biti proletariat, ker poleg zunanje sličnosti v trpljenju nima glavnih lastnosti Božjega služabnika, ki jih našteva isti prerok, namreč popolne predanosti Božji volji in neomajnega zaupanja v Boga. Ta nosilec in pobudnik je lahko samo narod, ki je danes podoben ¨ostanku Izraela˝, to je poljski narod, ki ga je pa potrebno na to primerno pripraviti. Zato se je Mickiewicz z vso vnemo lotil ustanavljati krožke za boljše poznavanje Jezusovih smernic za prenovo src, ter Kristusove legionarje za širjenje evangeljske postave.
        Prelati II. Vatikanskega cerkvenega zbora so se pa odločili, da danes ni dovolj poverjati širjenja evangeljske postave samo redovnikom, ne samo eni družabni plasti, in tudi ne samo enemu narodu, ampak morajo njeni pobudniki postati vsi pripadniki božjega ljudstva, tudi navadni verniki. Tako se je na primer dogodilo, da za svetnike ne proglašajo več samo škofe in redovnike, ampak tudi laike in poročene pare. K cerkvenim druženjem se ne prištevajo samo razni tretjeredniki, ampak cele vrste novih karizmatičnih, karitativnih, misijonskih in drugih podobnih društev.
        Poglobila so se tudi proučevanja človeške narave in njenih dobrih in slabih lastnosti. Strokovnjaki za sveto Pismo so se končno osvobodili pristranskega latinskega prevoda 7. verza Psalma 50, ki so ga teologi prikrojili svojim teorijam o podedovanem ali ˝izvirnem˝ grehu in brali: »Glej, grešen sem se rodil, v grehu me je spočela moja mati«, med tem ko je izvirnik govoril samo o nagnjenju h grehu že ob rojstvu, od spočetja dalje, torej o izvorni grešnosti. Ta nagnjenja se pri otrocih pojavljajo že v zgodnji mladosti, kakor druge otroške bolezni, kot ošpice, ki jih starši morajo potrpežljivo odpravljati in uravnavati na dobro, da postanejo gonilna sila dobrih del. Ker Adam in Eva, ki sta mnoga slaba nagnjenja podedovala od človeka ledene dobe, nista nagnjenja napadalnosti in nasilnosti (glej Gal 5, 19-21) v starejšem sinu Kajnu uravnala na dobro, je ta iz gole zavisti ubil svojega brata Abela in svojim sinovom naročal, da lahko za vsakega ubitega člana družine pobijejo 7 ljudi; njegov daljni potomec Lameh pa je šel tako daleč, da je javno zagrozil, da bo za enega samega ubitega člana svoje družine pobil 77 pripadnikov ubijalčevega plemena (1 Mz 4, 24). Mojzes, ki je sam na skrivnem mirne vesti ubil nekega Egipčana (2 Mz 2, 12), ni nagnjenja nasilja nikoli zatiral, toda po božjem navdihu ga je skušal omejiti na pobijanje malikovalcev, ne samo posameznih družin, ampak celih narodov, z dojenčki in živino vred (5 Mz 13, 13-18). Svetniški prerok Elija je mirno pobil 450 Baalovih pridigarjev (1 Kr 18, 40). Ne znamo si prav razložiti, zakaj je tudi Jezus v začetku svojega apostolata mislil, da bo božje kraljestvo lahko širil z nasilnim ravnanjem (Jn 2, 13-22), in poudarjal, da »ni prišel na zemljo, da prinese mir, ampak meč« (Mt 10, 34), in da je dopuščal, da je Peter pod plaščem skrival meč (glej Mt 26, 51; Jn 18, 10). Vsekakor, v svojem govoru o evangeljski postavi ni samo proglasil za blažene, brez izjeme, vse, ki so krotki in delajo za mir (Mt 5, 5.9), ter zabičaval ljubezen do sovražnikov, ampak je tudi prepovedal vsako jezo, vsako maščevanje (v istem pogl.) in je vse to v času svojega trpljenja osebno izvedel. Zgodovina Cerkve nas uči in Marx nam po pravici očita, da poleg drugih nagnjenj krščanski starši tudi nagnjenja napadalnosti in nasilnosti v svojih otrocih niso uspeli uravnavati v evangeljsko krotkost. Zato bi bil že čas, da bi se tudi na vseh pastoralnih področjih malo več pozornosti posvečalo tej izvorni grešnosti, na katero vplivajo ne samo dedni, ampak tudi razni ambientni dejavniki, kakor vzgoja staršev in njihovih namestnikov, potem poklicnih vzgojiteljev, posebno pa, danes, še televizije s svojimi filmi, polnimi nasilnosti in vsakovrstne spolzkosti.
        Med neštetimi drugimi vzroki za prisotnost teh nagnjenj se zdi, da bo treba prištevati tudi napačno pojmovanje učinkovanja zakramentov, ki so jim bogoznanci v zadnjih stoletjih pričeli pripisovati magično moč, med drugim tudi čarobno moč krstu, ki naj bi iz dojenčkov v trenutku odstranil vsa slaba nagnjenja, in starše oprostil vsakega nadaljnjega napora v tem pogledu. Tako II. Vatikanski koncil kakor novi Katekizem (št. 1128) sta skušala to vsaj posredno popraviti. Tako recimo, med tem ko so celih 16 stoletij teologi skušali še tako pobožne starše prepričati, da so njihovi novo rojeni otroci ˝hudičevi sinovi˝, iz katerih mora biti že pred krstom hudič izgnan, je sedaj tako zarotovanje odpravljeno. Med tem, ko je prvih 10 stoletij besedica privolitve v zakonsko zvezo pred škofom, potrjene z uradno listino, veljala samo kot zaroka, so učenci grškega filozofa Aristotela tej besedici hoteli pripisati magično moč zakramenta poroke; II. Vatikanski koncil je sicer naglasil, da je bistvo tega zakramenta treba iskati v poslanstvu grajenja farne skupnosti v lastnih domovih, toda v mnogih deželah tega še niso sprejeli. Prvih 11 stoletij so tako na Vzhodu kakor na Zahodu imeli za pravi zakrament posvečenje svojega življenja Bogu v neki meniški ali redovni skupnosti, kar so pa oboževalci Aristotela brez pravega razloga zavrgli. Nujno je torej postalo, da se s pojma zakramenta odstrani kvalifikacija magičnosti in da se na vse zakramente prenese oznaka Božjega poslanstva, kakor je to že leta 1947 pogumno in preroško napravil papež Pij XII za zakrament mašniškega posvečenja, in kakor p. Bruno v tej knjigi nakazuje tudi za vse druge zakramente.
        O stanju človeka po smrti je papež Benedikt leta 1342 objavil podrobne odloke »ex cathedra«, za katere pa danes teologi omalovaževalno trdijo, da niso ˝nezmotljivi˝ in zato ponujajo vernikom svoja mnenja. Nekateri izmed njih še vedno mislijo, da se vsa telesa umrlih spreminjajo v prah, ki ga bo Bog spremenil v telo ob koncu sveta, ga pridružil lastnim dušam, izrekel nad vstalimi osebami dokončno sodbo in dobrim dodelil na prenovljeni zemlji večno prebivanje. Drugi, ki se naslanjajo na izreke Nove zaveze, pa menijo, da so človeška telesa samo obleka, ki jih ljudje po smrti puščajo na zemlji, njihove duše pa morajo takoj pred Kristusov sodni stol, in če je sodba ugodna, prejmejo novo telo, nebeško obleko (prim. 2 Kor 5, 2-4). Tako dogodke človeka po smrti opisujejo stari cerkveni očetje kot Origen, Hieronim, in kard. Lotarij, poznejši papež Inocenc III, pokrovitelj sv. Frančiška. Z njimi se ujemajo tudi opisi drugih verstev, kakor na primer predkrščanska egipčanska, potem tibetanska in sirska, in jih s posebnega zornega kota osvetljujejo izpovedi neštetih bolnikov, ki so se iz dolgotrajnih kom prebudili v to življenje. Z boljšo razlago usode zavrženih, nakazano v tej knjigi, pa bi bili zadovoljni filozofi, ki po pravici obtožujejo starokopitne katoliške teologe zmote maniheizma, zakaj trditi, da ni samo Bog večen, ampak tudi Satan, ki se bo lahko večno naslajal s sadističnim mučenjem zavrženih in se bahal, da ga Kristus ni mogel nikoli premagati, je zelo grda verska zmota, čeprav še vedno trdovratno zagovarjana v naših katekizmih.

*



A.D. MMXII

Copyright © 2012 - Vse pravice pridržane - All rights reserved - korosak.eu
Oblikovano pri rutars.net - Designed by rutars.net

*